Samostojnost in postavljanje mej otroku

Otroka je treba pripraviti za življenje

Velikokrat smo slišali in se tudi prepričali, da je vzgoja najtežji poklic.  Na kratko vam bom predstavila, kaj delamo narobe, katere so najpogostejše napake in kakšni napotki bi bili dobrodošli pri vzgoji vašega otroka, da postane samostojen.

Ni navodil za uporabo

Ko ste dobili otroka, niste  dobili navodil za uporabo. Morda ste dobili nekaj nasvetov staršev, tašče, prijateljev, vsak s svojimi priporočili za dobro vzgojo otrok.

Vsak otrok je osebnost zase, s svojimi posebnostmi in karakterjem.  Velika večina strokovnjakov, ki se ukvarja z vzgojo in vzgojnimi težavami, na prvo mesto navodil za uspešno vzgojo in spodbujanje samostojnosti pri  otrocih  uvršča delovne navade.

 »Otroka je treba pripraviti za življenje, da bodo postali samostojni,  pomagati jim, da sprejmejo pomembne življenjske vrednote in da se znajo ravnati po njih.

Prva težava, ki se zadnja leta pojavlja med novimi generacijami je  Permisivna vzgoja.

 Le- ta absolutno prinaša prijetno vzdušje, pozitivno ozračje v družini, kjer je otrok v središču pozornosti in se vse vrti okoli njega; vendar pa mu to kljub vsemu ne prinaša samozavesti, samozaupanja, ker mu v takem okolju praktično ni treba ničesar narediti. Da pa otrok nekoč postane uspešna osebnost, je vsekakor potrebno delo, trud, odpovedovanje, žrtvovanje …, česar v permisivnem okolju ne pridobi.  V permisivni vzgoji otrokom marsičesa ni treba storiti, nimajo veliko obveznosti, starši pa razmišljajo v smeri, »naj otrok uživa, naj ima otroštvo, naj se igra, saj bo že v osnovni šoli  in kasneje na  fakulteti težje«. Tovrstni načini razmišljanja prinesejo takojšnje lagodje staršem in otrokom, torej ugodje tisti hip. Za otroka so »zlati« tisti starši, ki mu vse dovolijo in ki mu tudi vse dostavijo, takšni, ki pravzaprav bogatijo njegovo okolje, ne pa njih same.

Permisivna vzgoja daje hipno zadovoljstvo, ko je vse videti krasno, otroci pa so prijazni, dokler jim je vse dovoljeno in dokler dobijo kar želijo in dokler ni postavljenih meja.

Kasneje v življenju se izkaže, da to večinoma ni bilo prav, ker se otrok ne zna boriti, ne zna počakati. V življenju pa je dostikrat treba čakati. Za mnoge je to ena najtežjih nalog. V vrtcu, v skupini imamo vzgojitelji veliko težav s »čakanjem«. Otroci želijo in zahtevajo takoj, zdaj. Pa naj si bo to kos jabolka, igrača ali da želi prvi kaj povedati in ne zmore počakati.

Tako ni presenečenje, da že predšolski otroci manipulirajo s starši in poskušajo manipulirati tudi z nami, vzgojitelji.  Niso redki primeri, ko starši prinesejo otroka v vrtec v pižami, ker ga doma »niso uspeli« obleči ali pa prosijo vzgojiteljice, da otroku postrižejo nohte, ker njim »ne pusti«  ali z igračo, ker se starši ne zmore zmeniti, da jo pusti doma ali v svojem nahrbtniku, ali z bonboni v ustih, ker drugače ne gre v vrtec…… »Otroci izkoristijo takoj, ko lahko, in starši, ki so šibki in popuščajo že takoj na začetku, se bodo verjetno nekega dne znašli v kotu, kjer bodo težko v sožitju s svojim otrokom.‘ Obvladovanje’ otroka v predšolskem obdobju bi po morala biti domena vsakega starša. Težave, ki se pojavijo kasneje, so mnogo večje. Temelji, ki jih postaviš v predšolskem obdobju, so zelo trdni in kažejo neko orientacijo v nadaljnjem življenju.

Samostojen, samozavesten otrok lahko postane le, v kolikor so mu postavljene meje in vzor v družini.

Najpogostejše napake, ki jih delamo starši.

Novodobni  starši vse preveč časa preživijo na telefonih, na spletu ipd.,  Že stresne službe, gospodinjska opravila in še marsikatera opravki, ki jih imate, so včasih dovolj in vam zmanjkuje energije, moči (kar je, da se razumemo  popolnoma človeško)in zmanjkuje časa za otroke, za pristen stik, pogovor, aktiven čas, ki ga posvetite samo njim.  Ali pa pogovor ‘teče mimo’ in otrok od njega nima nič. Z otrokom se je potrebno usesti, ga gledati v oči, z njim kaj početi, brez telefonov in raznih motečih faktorjev.  Pri klasičnem, običajnem delu imamo idealno priložnost, da se vmes pogovarjamo o vsem, torej nevsiljeno in tisto, kar otroka zanima. Skupaj kuhajmo, pospravljajmo, naj otrok pomaga v delavnici, naj pomaga prati avto, pri sestavljanju obrokov, nakupovalnem listku, pri nakupu hrane…

 Najpomembnejša stvar je čas za vzgojo. Vzgoja je tisto vsakodnevno, tiho, rutinsko, vzgoja je doslednost in  red. Tisto, za kar se posamezna družina pravzaprav trudi,« Vsak član družine prispeva svoj del k dobremu počutju in prijetnemu vzdušju. In to vsakodnevno. Otrok se na ta način uči, opazuje starše, postaja samostojen pri opravilih, s spodbudami ga še dodatno motiviramo in verjemite mi, da se vse to kasneje obrestuje.

»Prav je, da je otrok vključen v življenje tako, kot je naravno. Tisto, kar lahko naredi sam, je prav, da naredi sam; seveda njegovi starosti primerno. S tem se stopnjuje tudi neke vrste odgovornost in veselje do dela. Tako otrok dojame in ve, da brez nič nič ne nastane.

Nekateri  starši raje popuščajo in delajo namesto otrok. »Vse, kjer je treba vložiti več truda, je otroku nezanimivo, povsod išče bližnjice, približke in v nobeno stvar se ne poglobi do potankosti.  Pogosto  starši iščejo skrajšane poti, da ne pride do konfliktnih situacij z otroki, da ne pride do medsebojnega dialoga, ampak preprosto otroku ugodijo, zato da je mir pri hiši. Pri tem pa otrok vedno več in več pričakuje, starši pa so vedno v slabšem položaju. Starši delajo namesto otroka, namesto da bi delali z njim in ga tako ne pripravljajo na samostojnost. In to, da gradimo samostojnost otroka, je gotovo kvaliteta vzgoje. Se pravi, da zmore sam, si zna sam odrezati kruh, ga namazati, pospraviti za seboj ipd.

Raziskave kažejo, da so starši delovno zelo pridni, vzgojno so pa dostikrat leni. Raje posteljejo posteljo namesto otroka, kot pa, da bi od njega izterjati, da jo pospravi sam. Raje ga oblečejo in obujejo, kakor da bi to naredil sam, ker ne želi, se mu ne da, joče….Tudi hranijo jih, pospravljajo igrače namesto njih in podobno.

Generalno gledano, starši se zelo  trudijo, vsakdo da največ od sebe, kar zmore.  In pogosto delajo stvari namesto otroka.

Vzgojitelji imamo zato zadnja leta veliko  dela  ravno s postavljanjem mej. Veliko energije in časa porabimo za spodbujanje otrok k strpnosti, poslušnosti,  da otroke učimo počakati, ker niso eni in edini in ne morajo takoj dobiti, kar želijo. Učimo jih, da  ne vpadajo v besedo, da se empatični, si pomagajo med seboj, osvajajo  moralne vrednote in še kaj.

Postavljanje mej  je  nujno!

Pomembno je postavljanje mej, saj le s tem otrok ve, kaj je prav, kje se mora ustaviti in kdaj je prekoračil meje. Pomembna je doslednost, vztrajnost in pogovor  z otrokom o le tem. Zelo pomembno je, da je družina veliko skupaj, ne da živi skupaj, a hkrati drug mimo drugega, ampak, da se začuti.

Zato so zelo dobrodošle skupne počitnice, vikendi, kjer vidiš, kako se nekdo obnaša, kako se počuti, s čim rad rokuje, po kakšnih informacijah posega, kakšna hrana mu je blizu….

Seveda so napotki eno, realnost pa nekaj drugega in vsi prijemi ne veljajo za vse otroke, zato je pričakovati, da ne bo šlo gladko, a tega se ne gre ustrašiti.

»Pri vzgajanju seveda pride do slabe volje pri otrocih … Popolnoma normalno je, da odnosi nihajo; da otrokom ni všeč, da dobivajo naloge  Poskusijo vse, se upirajo… Kaj pri tem storiti? Pomembna je doslednost. Določene stvari imamo lahko tudi zapisane, zato da je vsem jasno, da gre za železni urnik, ki se ga držimo in od njega ne odstopamo.

Ključnega pomena pa je,  da morata biti starša pri vzgoji enotna. Torej, kar reče mama, mora oče podpreti, in obratno, kajti v nasprotnem primeru začnejo to otroci izkoriščati.

In čeprav vzgoja ni lahka in včasih izgubimo kompas, se naš trud dolgoročno poplača. Če je naš cilj srečen otrok, potem smo na pravi poti.

Za konec pa bi dodala še to, da vemo, da se vsi starši trudite po najboljših močeh, vsak, kakor misli, da je za njegovega otroka najbolje. Podala sem vam le priporočilo, povzeto po predavanju dr. Juhanta, priznanega strokovnjaka v vzgoji in izobraževanju.                  

Pri vzgoji vam želimo veliko uspehov in naj bodo vaši otroci srečni otroci.

Citati

»Temelji, ki jih postaviš v predšolskem obdobju, so zelo trdni in kažejo orientacijo v nadaljnjem življenju.«

»Kako uspešen bo otrok v življenju, je odvisno od primarne vzgoje – staršev, ne od vrtca in šole.«

»Starši, ki delajo namesto otroka, namesto da bi delali z njim, delajo veliko napako saj  ga tako oropajo samostojnosti.«

Tanja Mozgan Imperl, dipl. vzg.